Znamenitosti

Ljubljansko barje

Borovnica je ena izmed občin, ki ležijo na Ljubljanskem barju, zamočvirjeni 160 km2 veliki udorini na skrajnem južnem delu Ljubljanske kotline. Na njem se srečujejo Kras, Dinarsko gorstvo in predalpski svet, še večjo mikavnost in posebnost pa mu dajejo številni tektonski prelomi, ki pogrezajočo ravnino križajo prečno in vzdolžno.

Barje je nastalo pred dvema milijonoma let. Potoki, predvsem pa reka Sava, so v udorino nanesli ponekod tudi do 280 m debele plasti sedimentov. Pred približno štiri tisoč leti se je tu razprostiralo plitvo jezero, v katerega dno so mostiščarji zabili lesene kole in nanje postavili naselbine. Danes o koliščarski kulturi, ki je vrhunec dosegla v bakreni dobi, pričajo le še arheološke najdbe. Tu so odkrili že več deset kolišč, eno pomembnejših odkritij pa je kolo iz 4. tisočletja pred našim štetjem, ki velja celo za najstarejšo najdbo te vrste na svetu.

Najdišča se nahajajo tudi na tleh borovniške občine. Ena prvih arheoloških najdb z Ljubljanskega barja je prazgodovinska kamnita sekira, ki so jo ob gradnji južne železnice in viadukta leta 1854 izkopali na področju Mazijeve opekarne. Poleg barjanske zemlje zgodovino skrivata in odkrivata tudi Ljubljanica in njen pritok Borovniščica.

Ljubljansko-barje1Po usahnitvi jezera je nastalo močvirje z debelo plastjo šote, pozneje pa nizko in visoko barje.
Svojo podobo je ravnina bistveno spremenila po prihodu Rimljanov, ki so izsuševali zemljo, gradili ceste in celo spremenili tok reke Ljubljanice, še bolj pa po osuševanju z jarki in Gruberjevim prekopom. Kranjska kmetijska družba si je skoraj sto let prizadevala, da bi Ljubljansko barje osušili, naselili in ga obdelovali. Leta 1900 so ustanovili Društvo za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja, tri leta kasneje je bila poskusna postaja v Borovnici. Na širšem območju Barja je v preteklosti delovalo tudi več vremenskih postaj, ena v naši občini.

Danes na Barju prevladujejo travniki, pridelava krmnih rastlin in vrtnin. Pravo kmetijstvo se na njem ni nikoli razvilo, saj je največje poplavno območje v Sloveniji. Kisla barjanska zemlja pa je primerna za gojenje ameriških borovnic in največji slovenski nasadi teh sadežev se razprostirajo ravno na ozemlju borovniške občine. Za njih že četrt stoletja vestno skrbi osem pridelovalcev. Na blizu dvajsetih hektarjih gojijo več kot deset sort. Delo je naporno, saj področje ne dovoli uporabe težke mehanizacije. Potrebnega je veliko ročnega dela, še posebej v visoki sezoni, ko se obirajo grmi. Takrat poleg družinskih članov in prijateljev pridelovalcem priskočijo na pomoč domačini.

Južni del Barja je poseben tudi zaradi kraških pojavov. Apnenci, malce pa tudi dolomiti, so ugodna podlaga številnim kraškim izvirom. Po 290 metrov visoki ravnini z raztresenimi osamelci leno teče vrsta voda, ki pritekajo iz kraškega podzemlja ali kot površinski vodotoki. Voda je bistveni element te pokrajine, glavna pa je reka sedmih imen, Ljubljanica, nekoč pomembna plovna pot. Eden izmed njenih pritokov je tudi Borovniščica. Podtalnica pod Ljubljanskim barjem je pomemben vir pitne vode. Danes se v globinah naše občine nahaja zajetje, imenovano Borovniški vršaj, ki daje pitno vodo borovniški in vrhniški občini.

NekočJOC_6753(1) je bilo Ljubljansko barje najjužnejše visoko barje v Evropi in edini primer nižinskega visokega barja v Sloveniji. Ohranjen je le še manjši del. Ostaja pa eno najlepših in naravoslovno najzanimivejših področij v Sloveniji, saj je tu pomembno prebivališče mnogih mikroorganizmov, ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Je eno izmed štirinajstih območij v Sloveniji, ki je mednarodno priznano kot pomembno za ptice. Tu je še vedno naše najpomembnejše gnezdišče ptic, obenem pa je križišče njihovih selitvenih poti. Za to so najbolj zaslužni vlažni, negnojeni in pozno pokošeni travniki.

Ime Ljubljansko barje se je uveljavilo šele ob koncu 19. stoletja, prej so ga imenovali Ljubljansko močvirje. Prvič je ime barje uporabil pisatelj Fran Levstik, ki je slišal domačine govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo. Nekateri, med njimi tudi Borovničani, pa Barju najraje rečemo Mah ali Marost.

ŠLjubljansko-barje3e danes ugrezajoč svet jutranjih barjanskih meglic, jelš, vitkih belih brez in črne prsti je poleg naravoslovcev in arheologov očaral še marsikoga. Tudi Janeza Vajkarda Valvasorja in Janeza Jalna, ki je med obema svetovnima vojnama nekaj časa živel na Barju in nam je z zgodovinskim romanom Bobri pričaral čas mostiščarjev. Joža Likovič, ki je v Borovnici obiskoval osnovno šolo, pa je poimenovan kar pisatelj Ljubljanskega barja.

Danes se za to bogastvo žive in nežive dediščine, v katero je človek že preveč posegel, zanimajo predvsem naravovarstveniki. Ljubljansko barje, še vedno lepo in skrivnostno, je vključeno v projekt Natura 2000, ki je namenjen ohranjanju naravne dediščine. Pomembnosti zavarovanja in ohranitve tega edinstvenega področja se zavedajo predvsem v občinah, ki se na njem nahajajo, prisluhnila pa je tudi država, saj je območje zavarovala kot krajinski park.

(Simona Stražišar)

ponedeljek
11
December
PONTORSREČETPETSOBNED
    123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031
današnji dan
dan z dogodkom

OBVESTILO O DOGODKU

Podatek je obvezen

Dogodek uspešno poslan!