Prenova križišča Zalarjeve in Mejačeve ter avtobusne čakalnice
Križišče med Mejačevo ulico in Zalarjevo cesto je bilo zaradi neustrezne hitrostne ovire, ki je motila predvsem voznike tovornih vozil in kmetijske mehanizacije, dolgo časa predmet negodovanja številnih prebivalcev v občini. Poleg tega je ob njem stalo še milo rečeno »neugledno« avtobusno postajališče. Konec poletja je bila hitrostna ovira deležna temeljite prenove, tako da je postala daljša in ima manjše naklonske kote, s tem pa zlasti tovorna vozil in kmetijska mehanizacija niso izpostavljeni močnejšim sunkom, ko zapeljejo nanjo. Ob začetku Evropskega tedna mobilnosti 2017 je staro avtobusno čakalnico zamenjala nova lična lesno-steklena konstrukcija, ki pa so ji manjkale še klopca in oznake, ki opozarjajo ptiče, da gre za stekleno oviro.
Kar se klopi tiče je bila zakasnitev pri postavitvi posledica pobude župana, da se za podstav
ek zunanje klopi uporabi kamen, ki je v zelo majhnih količinah še ostal kot dediščina Borovniškega viadukta. Tako so klesarski mojstri iz dveh kvadrov podpeškega marmorja, ki sta bila včasih sestavni del Borovniškega viadukta, izklesali podstavka za zunanjo klop novega avtobusnega postajališča. S pomočjo učencev OŠ dr. Ivana Korošca ter otrok in vzgojiteljic iz vrtca, pa je sedaj čakalnica opremljena tudi z nevpadljivimi nalepkami, ki opozarjajo ptiče, da gre za oviro, v katero se ne kaže zaletavati.
Takšne pokrite čakalnice bodo kmalu po vsej občini zamenjale vse stare lope, ki so do sedaj služile temu namenu.
Ostale novice
V prispevku, objavljenem v prilogi spodaj, si lahko v besedi in sliki ogledate kalejdoskop dogajanja v naši občini v minulem letu. Res je, da je bilo tudi pri nas »v znamenju novega koronavirusa«, a smo se v pričujočem prispevku raje osredotočili na to, da pokažemo, da se je v senci epidemije in pandemije kljub vsemu dogajalo in naredilo marsikaj. Da pa se ne bi zdelo kot da težav s »korono« pri nas sploh ni bilo, ji bomo pozornost namenili v mesecu, ko je bila tudi pri nas pandemija na vrhuncu in smo bili podvrženi najbolj rigoroznim ukrepom za upočasnjevanje njenega širjenja.
V času svojega več kot tri desetletja in pol dolgega službovanja v Borovniški dolini se je nadučitelj Franc Papler (1842-1911) poleg poučevanja, kulturnega in političnega udejstvovanja ukvarjal tudi s čebelarstvom, umnim kmetovanjem ter sadjarstvom. S križanjem štajerskega bobovca in zlate parmene je okoli leta 1895 vzgojil novo sorto jabolk, t.i. “paplerke” oz. “Paplerjev bobovec”. 15. januarja letos bo minilo 180 let od njegovega rojstva. Pred nedavnim smo ob 110 njegove smrti smo o njem in njegovem velikem doprinosu k razvoju v Borovniški dolini že objavili članek, zato bomo ob obletnici njegove smrti na kratko predstavili »njegovo« sorto jabolk in prizadevanja k njeni ohranitvi in razširitvi. Ta avtohtona sorta se je izjemno dobro prilagodila na podnebne in talne razmere v Borovniški dolini in je nadpovprečno bogato rodila. Zato so jo začeli množično cepiti in saditi po okoliških kmečkih sadovnjakih, kjer so nadomestile druge, revnejše sorte.
Konec novembra so bila zaključena osnovna dela za ureditev tematskega park o Borovniškem viaduktu pri stebru viadukta. Na iz odsluženih železniških tirov, ki so jih darovale SŽ Infrastruktura d. o. o. in so jih na ustrezne dolžine odrezali v podjetju Metallmar d. o. o., izdelane okvirje je bilo nameščenih 9 informacijskih tabel, ki v besedi in sliki predstavljajo zgodovino Borovniškega viadukta od njegovega načrtovanja do njegove končne porušitve in izgradnje nove proge. Avtor besedila, ki ga je strokovno pregledal Bogomir Troha, je Peter Bezek, ki je tudi opravil izbor fotografij in pripravil predloge za tisk panojev. Oba sta člana Zgodovinske sekcije HUD Karel Barjanski, ki je eden od partnerjev v projektu Tematski park in spominska pot Borovniškega viadukta.
15. decembra mineva 110 let od smrti moža, ki je pomembno zaznamoval razvoj izobraževanja, kulture, gasilstva in sadjarstva v naši občini. Fran Papler se je rodil 15. 1. 1842 na Brezovici pri Kropi kot tretji od desetih otrok v kmečki družini. Učiteljsko pot je začel v Cerknici, kjer je ob poučevanju na ljudski šoli deloval tudi kot organist. V Ratečah je nato službi učitelja in organista dodal še delo cerkovnika. Po premestitvi v Polhov Gradec, kjer je preživel sedem let, je svoje poučevanje nadaljeval v Borovnici, kamor je prišel leta 1875 in v njej ostal vse do smrti. Šolska kronika navaja, da je bil »pri svojem prihodu v Borovnico jako prijazno sprejet s strelom možnarjev«. S svojim delovanjem je kot nadučitelj, sadjar, dejaven občinski odbornik, načelnik in častni član gasilskega društva, predsednik bralnega društva, pevec, pesnik in še kaj bi se našlo, vtisnil Borovniški kotlini globok pečat. Leta 1891 je bil na deželni učiteljski konferenci v Ljubljani delegat za ljubljansko okolico, kar dokazuje, da so ga spoštovali tudi izven Borovnice.
