Uspešna reševalna akcija v soteski Pekel
S spletnega portala Moja Občina povzemamo poročilo novinarja Damjana Debevca o reševanju planinke, ki ji je zdrsnilo na poti med drugim in tretjim slapom v soteski Pekel.
“15. oktobra letos je malo po šestnajsti uri v soteski Pekel, na »mulatjeri«, ki po desnem bregu Otavščice vodi mimo tretjega in drugega slapa, prav nerodno spodrsnilo starejši planinki in si je pri tem poškodovala gleženj ter koleno. Klicu na pomoč so se nemudoma odzvali reševalci Gorske reševalne službe iz Ljubljane.
G. Tomaž Žganjar je takole opisal reševalno akcijo, ki je sledila: »Pekel je soteska pri Borovnici, v kateri je imela naša postaja v zadnjih letih številne reševalne akcije. V grabnu s slapovi je pretežni del dneva skozi celo leto senca in zato so skale in tla večinoma vlažna. V nedeljo je korak zdrsnil planinki v nizkih gležnarjih. Nič nenavadnega za konec oktobra na zlizani potki ob potoku. Poškodovan gleženj in koleno. Na sončen dan je redko kateri reševalec doma, zato se nas na parkirišču ob vhodu v sotesko pri peklenščku zbere manj kot običajno. Vzamemo iz prtljažnika le najnujnejše, pa vendar še vedno vsak nese v klanec za dobro mero. Levo od prvih stopnic blizu drugega slapu leži poškodovanka, ki jo kljub temu, da smo v tričetrt ure pri njej, zebe in zato malce trese. Oskrbimo ji nogo, položimo jo v nosila in pokrijemo. Strah in
negotovost počasi popuščata, morala vidno zraste. Zanesljivo jo transportiramo po potki, a prenos je toliko delikaten, da zahteva stalno varovanje s sto metrsko vrvjo. Ko smo v dolini, nam je kljub mrazu pošteno vroče. Poškodovanko predamo fantom nujne medicinske pomoči.
Ob strani stoji neznanka, ki se nam približa, ko modrujemo in kvantamo, kot običajno po uspešno opravljenih akcijah. Nekako ji je nerodno pristopiti, pa se končno le ojunači… »Fantje, sem njena kolegica, a se to reševanje plača? Koliko bo pa koštalo?« Pojasnimo ji, da zdravstveno pomoč plača država, gorski reševalci pa smo le prostovoljci. Nasmeh na obrazu. Zahvali se. So trenutki, ko se nam zazdi, da smo naredili nekaj majhnega ampak dobrega… Priporočimo se za kakšen očenaš pri maši v nedeljo…«”
Damjan Debevec, Foto: GRS Ljubljana
Čestitkam ob dobro izvedeni reševalni akciji se pridružuje tudi Občina Borovnica.
Ostale novice
V prispevku, objavljenem v prilogi spodaj, si lahko v besedi in sliki ogledate kalejdoskop dogajanja v naši občini v minulem letu. Res je, da je bilo tudi pri nas »v znamenju novega koronavirusa«, a smo se v pričujočem prispevku raje osredotočili na to, da pokažemo, da se je v senci epidemije in pandemije kljub vsemu dogajalo in naredilo marsikaj. Da pa se ne bi zdelo kot da težav s »korono« pri nas sploh ni bilo, ji bomo pozornost namenili v mesecu, ko je bila tudi pri nas pandemija na vrhuncu in smo bili podvrženi najbolj rigoroznim ukrepom za upočasnjevanje njenega širjenja.
V času svojega več kot tri desetletja in pol dolgega službovanja v Borovniški dolini se je nadučitelj Franc Papler (1842-1911) poleg poučevanja, kulturnega in političnega udejstvovanja ukvarjal tudi s čebelarstvom, umnim kmetovanjem ter sadjarstvom. S križanjem štajerskega bobovca in zlate parmene je okoli leta 1895 vzgojil novo sorto jabolk, t.i. “paplerke” oz. “Paplerjev bobovec”. 15. januarja letos bo minilo 180 let od njegovega rojstva. Pred nedavnim smo ob 110 njegove smrti smo o njem in njegovem velikem doprinosu k razvoju v Borovniški dolini že objavili članek, zato bomo ob obletnici njegove smrti na kratko predstavili »njegovo« sorto jabolk in prizadevanja k njeni ohranitvi in razširitvi. Ta avtohtona sorta se je izjemno dobro prilagodila na podnebne in talne razmere v Borovniški dolini in je nadpovprečno bogato rodila. Zato so jo začeli množično cepiti in saditi po okoliških kmečkih sadovnjakih, kjer so nadomestile druge, revnejše sorte.
Konec novembra so bila zaključena osnovna dela za ureditev tematskega park o Borovniškem viaduktu pri stebru viadukta. Na iz odsluženih železniških tirov, ki so jih darovale SŽ Infrastruktura d. o. o. in so jih na ustrezne dolžine odrezali v podjetju Metallmar d. o. o., izdelane okvirje je bilo nameščenih 9 informacijskih tabel, ki v besedi in sliki predstavljajo zgodovino Borovniškega viadukta od njegovega načrtovanja do njegove končne porušitve in izgradnje nove proge. Avtor besedila, ki ga je strokovno pregledal Bogomir Troha, je Peter Bezek, ki je tudi opravil izbor fotografij in pripravil predloge za tisk panojev. Oba sta člana Zgodovinske sekcije HUD Karel Barjanski, ki je eden od partnerjev v projektu Tematski park in spominska pot Borovniškega viadukta.
15. decembra mineva 110 let od smrti moža, ki je pomembno zaznamoval razvoj izobraževanja, kulture, gasilstva in sadjarstva v naši občini. Fran Papler se je rodil 15. 1. 1842 na Brezovici pri Kropi kot tretji od desetih otrok v kmečki družini. Učiteljsko pot je začel v Cerknici, kjer je ob poučevanju na ljudski šoli deloval tudi kot organist. V Ratečah je nato službi učitelja in organista dodal še delo cerkovnika. Po premestitvi v Polhov Gradec, kjer je preživel sedem let, je svoje poučevanje nadaljeval v Borovnici, kamor je prišel leta 1875 in v njej ostal vse do smrti. Šolska kronika navaja, da je bil »pri svojem prihodu v Borovnico jako prijazno sprejet s strelom možnarjev«. S svojim delovanjem je kot nadučitelj, sadjar, dejaven občinski odbornik, načelnik in častni član gasilskega društva, predsednik bralnega društva, pevec, pesnik in še kaj bi se našlo, vtisnil Borovniški kotlini globok pečat. Leta 1891 je bil na deželni učiteljski konferenci v Ljubljani delegat za ljubljansko okolico, kar dokazuje, da so ga spoštovali tudi izven Borovnice.
