27. april praznujemo kot Dan upora proti okupatorju. Dan pred tem so se pred 84. leti v vili Josipa Vidmarja v Rožni dolini, v Ljubljani, 10 dni po podpisu kapitulacije Kraljevine Jugoslavije in približno dva tedna po okupaciji Dravske banovine kot njenega skoraj izključno s Slovenci poseljenega dela, s strani soldateske fašističnih Italije, Madžarske in Hrvaške ter nacistične Nemčije, sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije, Krščanskih socialistov, levega krila Sokolov in levo usmerjenih slovenskih kulturnih delavcev ter ustanovili Protiimperialistično fronto. Ta se je po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo konec junija istega leta preimenovala v Osvobodilno fronto Slovenskega naroda.
Organizacije je bila osnova za civilni odpor prebivalstva, oblikovanje tajnih paralelnih struktur oblasti in partizanski način boja proti okupatorju v okviru jugoslovanske partizanske vojske. Slednja je kot del zavezniških oboroženih sil prispevala k vojaškem porazu fašistične Italije in nacistične Nemčije, ki sta si v II. svetovni vojni skupaj z Japonsko prizadevale podrediti svet ter z njega izbrisati ali zasužnjiti po njihovem manjvredne rase in narode, tudi Slovence.
Čeprav je bila OF s strani komunistov kot vodilne struje uporabljena tudi kot orodje za izgradnjo povojne komunistične oblasti, je bila ključ za to, da smo v najtežji zgodovinski preizkušnji kot narod stali in obstali ter po vojni k Ljudski republiki Sloveniji kot sestavnem delu Federativne ljudske republike Jugoslavije, tudi priključili večino ozemlja, na katerem smo od konca I. svetovne vojne predstavljali večinski narod.
»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi« (France Prešern, Krst pri Savici).
