Žig v Peklu se nahaja ob koncu doline oziroma na začetku vstopa v sotesko. Ker je pot iz Borovnice do Pekla ravninska smo se odločili, da jo začinimo s kakšnim klančkom.
Naša pohodniška druščina se je zbrala v sredo, 27.avgusta, ko je bilo napovedano lepo, sončno vreme in so šolarji uživali v zadnjem tednu počitnic. Zato se je sedem mladih pohodnikov še lahko pridružilo našemu izzivu in nas je bilo skupaj kar sedemindvajset. Za štart smo si izbrali parkirišče pred občinsko zgradbo. Pot nas je nato vodila po Rimski cesti, na koncu le-te pa smo zavili desno in nadaljevali po markirani poti vse do Pekla. Del poti od Belega potoka do Ohonice je lepo vzdrževan, markiran in ni zahteven. Prvi so bili pri žigu v Peklu naši mladi pohodniki in veseli žigosali kartončke sebi in tudi ostali druščini. Sprehodili smo se še do skulpture Peklenščka in naredili nekaj lepih skupinskih fotografij.
Sledil je kakšen kilometer hoda nazaj po isti poti, nato pa smo pri planinskih tablah zavili desno proti 452 m visokemu Železniku. Mnogi od nas smo bili prvič na tej poti, ki je lepa, ne preveč naporna in dobro označena. Kamenje in skale, preko katerih smo stopali, imajo lepo rdeče-rjavo barvo, kar nam pove, da vsebujejo železovo rudo. Železovo rudo in boksit so tu in na Kopitovem griču kopali že v rimski dobi in kot je zapisano na spletni strani občine Borovnica, so jo odvažali kot pomemben gradbeni material za izgradnjo takratne Emone. Vrh Železnik je majhen, a lep. Skale so porasle z mahom, vmes je bilo razcveteno jesensko resje. Škoda le, da na vrhu ni skrinjice z žigom. Spust z Železnika je bil prijeten in hitro smo bili na Kopitovem griču. Razveselili smo se Branke, ki nas je s slastnimi piškoti pričakala ob poti, malo pokramljali in nadaljevali pot v dolino. Da smo se izognili asfaltu in glavni cesti, smo nadaljevali proti Niževcu, od tam pa po poti ob robu gozda na Dražico in naprej po makadamski cesti do našega izhodišča. Seveda so si otroci po 12-kilometrski poti zaslužili sladoled, ostali pa osvežilno pijačo.
Naj današnji zapis zaključim z verzi, ki jih je o Peklu spesnil borovniški nadučitelj Franc Papler:
»Peklenski ogenj tu ne peče, nebeški le se širi hlad.
Po skalah bistra voda teče, po grlih naših – trte sad.«
Zapisala: Marjetka Rot
