Naš prvi skupni pohod v sklopu obeležitve 125-letnice športa v Borovnici je bil maja, ko smo se povzpeli na razgledno točko nad Zabočevim. Odločili smo se, da z obiskom tega razgledišča tudi uradno zaključimo akcijo zbiranja žigov v pohodniške kartončke.
Tokrat nekoliko manjša skupina pohodnikov se nas je na petkovo jutro, 17. oktobra, zbrala v Zabočevem. Po označeni stezi, ki na svojem začetku spominja na hudourniško strugo, smo ubirali korake navkreber in občudovali jesenske barve. Pod nogami je šelestelo listje, ki je kot debela preproga prekrivalo pot. Na razpotju treh gozdnih cest Vrh dola smo se odločili, da se podamo do razgledne točke po drugi poti kot maja, in sicer mimo Krimščka oz. Krimčka. Ko smo iz gozda prišli na prostrani travnik pod Krimščkom, smo si privoščili mini počitek in naredili skupinsko fotografijo. Sledil je še spust do razgledne točke.
Pričakovali smo lep razgled na borovniško kotlino, a se je ta še vedno skrivala pod meglenim pokrovom. So pa bili s soncem ožarjeni posamezni deli okoliških gozdov, kar je pokrajini dajalo skrivnostno podobo. In spomnili smo se legende o jami Vihrovica, ki pravi, da so v tej jami v davnih časih prebivale vile. Jama leži le 300 metrov pod razgledno točko, vendar do nje vodi precej zahtevna pot, zato smo misel, da bi se spustili do nje, opustili. V prijetni družbi smo še malo poklepetali, malicali in se sladkali z dobrotami iz nahrbtnikov. Seveda smo tudi žigosali kartončke in druge knjižice, v katerih zbiramo dokazila o svojih pohodniških podvigih.
Pot v dolino je v pogovoru, veselem razpoloženju in načrtovanju novih skupnih pohodov hitro minila. Veliko je še poti v naši okolici, ki jih želimo spoznati in prehoditi. A najlepše poti so tiste, ki smo jih ustvarili med seboj. Nevidne vezi prijateljstva in topline, prisrčni nasmehi in objemi, občutek, da smo se drug ob drugem počutili lepo in sprejeto.
Marjetka Rot
