Gručasto naselje Borovnica je največji kraj v občini in leži na prehodu iz široke doline potoka Borovniščica na ravnino Ljubljanskega barja. Obdajajo ga hribi Planina (735 m) na severovzhodni strani in masiv Lipovca (752 m), Velikega Trebelnika (815 m) ter Malega Trebelnika (807 m) na jugozahodu, na jugu pa prehaja v vas Dražica. Borovnica je razdeljena na ulice, k njej pa štejemo tudi zaselka Grič in Jele. Središče starejšega dela kraja je danes na Paplerjevi ulici, kjer so Osnovna šola dr. Ivana Korošca, vrtec, enota glasbene šole, cerkev sv. Marjete, Knjižnica dr. Marje Boršnik, sedež občine in večine društev. Blizu stojita kapelici sv. Florijana, Lurške Matere božje in stavba Telovadnega društva Partizan.
Skozi naselje teče potok Borovniščica, ki se pri Dražici razcepi na Otavščico in Prušnico. Če sledimo slednji, nas pripelje v Brezovico, Niževec in Zabočevo, struga Otavščice pa se mimo Ohonice vije do idilične soteske Pekel, pred njo pa je pot, ki mimo Pristave in Lašč vodi na planoto Menišija.
Do kraja, kjer je nekoč stal svetovno znan viadukt, pridemo lahko po dveh glavnih poteh. Prva prek Barja vodi mimo Podpeči, Pakega in Brega, druga čez Vrhniko, Bistro in Dol.
Gradnja železniške proge Dunaj-Trst in Borovniškega viadukta je močno vplivala na razvoj kraja, med njo pa so pri Mazijevi opekarni našli tudi prazgodovinsko kamnito sekiro. Naselje je pred prihodom gradbenikov štelo blizu petdeset hiš, po začetku del pa se je začelo širiti in razvijati. Žal je druga svetovna vojna veličastno mojstrovino uničila in nanjo nas spominja le še steber, ki je od leta 1992 tehniški spomenik. Danes je okoli njega drugo jedro Borovnice. Poleg tovarne Liko so tu še pošta, zdravstveni dom z lekarno, banka, dve trgovini, papirnica, trafika, avtobusna in železniška postaja. Nad njo stoji čuvajnica št. 666, zgrajena leta 1857. Ob 150-letnici južne železnice jo je Občina Borovnica ob pomoči donatorjev obnovila in 2007. je bila stavba proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Vpisana je v Register nepremične kulturne dediščine. Mimo nje vodi trasa stare železniške proge, ki je danes priljubljena sprehajalna pot. Ob njej so še vidni ostanki proge, zanimivo pa je opazovati tudi kamenine, njihove plasti in barve.
Na nasprotni strani kotline je pod Trebelnikom zrasel zaselek Grič. Ob glavni poti, ki z njega vodi v dolino, vidimo železniški predor, zgrajen leta 1946. Takrat so delali progo okoli doline in med Dražico in Gričem v dolomitski apnenec skopali 80-metrski predor. Tik pred njim je vodni izvir, ki se v mrzli zimi spremeni v zanimiv ledeni steber. Blizu je grapa s potokom Malence. Nekoč je tu stala žaga, vodovodne cevi pa so speljali tudi po kotlini in do Stare postaje, kjer so se lokomotive opremljale z vodo.
Ob križišču za Vrhniko in Podpeč stojita lovski in gasilski dom. S ceste, ki pelje mimo bencinske črpalke, je lep pogled na še danes prevozen Jelenov oz. Dolinski most. Nad njim se skriva Jelenska jama, mimo pa vodi tudi pešpot na Laze. Pred leti je na pobočju ob prireditvenem prostoru stala skakalnica.
V kraju je danes pestra gostinska ponudba. V starejšem delu nas vabi gostišče Godec, na železniški postaji je kavarna NKM, na Cesti pod goro pa Kim-Vi.
Po razpoložljivih podatkih je kraj prvič omenjen 13. marca 1257 v listini, kjer papež Aleksander IV bistriški samostan imenuje »domus sancte Marie in Frowz« (Marijina hiša v Borovnici). Različic imena je veliko, Borovnico pa se omenja tudi kot Veselo dolino, iz nje pa so nadzorovali gradnjo kartuzije.
Izvor imena Borovnica še ni natančno pojasnjen. Obstaja več teorij, a nihče ne ve, katera je prava. Ena pravi, naj bi ime izhajalo še iz časa koliščarjev, ki so bivališča na Barju gradili na brunih oz. brveh, polagali pa naj bi jih tudi prek močvirja (Brunica). Druga razlaga temelji na borovih gozdovih, ki jih je bilo včasih po obronkih Barja veliko, skoznje pa so v vas prihajali prebivalci okoliških vasi. Ob tem se je razvila še tretja domneva, ki trdi, da so iz gozdov hodili na ravnico. Povsem neutemeljeno pa je razmišljanje, da ima kraj ime po gozdnih borovnicah, saj jih tu najdemo le redko. Naselje so včasih malce zbadljivo imenovali tudi Cokelburg, prebivalce pa Coklarje.
(Simona Stražišar)
