Letošnji Prešernov dan je drugačen, manj prešeren, čeprav zato še ne nujno tudi manj kulturen. Sodobni mediji in sredstva množične komunikacije danes sleherniku s pametnim telefonom, računalnikom ali računalniško tablico ter dostopom do medmrežja, omogočajo oddaljeni dostop do toliko kulturnih vsebin, kot jih prej ni imela celotna manjšina tistih, ki so lahko večino življenja preživeli posvetili temu, da so se ukvarjali s kulturo in umetnostjo. Ter obenem ponujajo neslutene možnosti kulturnega ustvarjanja in poustvarjanja.
Pa vendar nekaj tako očitno manjka – prav tisto, kar kultura pravzaprav na nek način vseskozi poskuša preseči. Ujetost v posamično telo, glas, gesto, gib, prostor. Zdaj vidimo, kako nam manjka prav to fizično, telesno, zamejeno in umrljivo. Kako nič ne more nadomestiti npr. lanskega ali predlanskega Kulturahoda, s katerim so člani občinskih društev omogočili, da prostor in kraje, ki so nam sicer tako domači, družeč se med seboj spoznamo v novi luči, luči, ki jim skozi enkratno pripoved ali pesem živega človeškega glasu oz. glasov dodaja kulturno vsebino in pomen.
In ker letos to ni mogoče, se bomo, upajmo, prav zaradi tega še toliko bolj zavedli bogastva, ki nam ga dajejo tako lokalno kulturno umetniško ustvarjanje in poustvarjanje ter vezi, ki pri tem nastajajo tako med nami kot tudi med nami in prostorom, v katerem živimo, kot tudi umetniška gostovanja v živo pri nas. In da bomo znali to bolj ceniti – tudi za ceno tega, da bo kdaj nekaj kvadratnih metrov kakšne dovozne ceste asfaltiranih kasneje. Kajti brez te žive kulture smo le težko prešerni.
