Borovnica, 13. 6. 2018. Na okrogli mizi, ki sta ji poleg 10 drugih udeležencev prisostvovala tudi župan Občine Borovnica Bojan Čebela in direktor Krajinskega parka Ljubljansko Barje Janez Kastelic, je uvodoma predstavnik Občine Borovnica v Svetu JZ KP Ljubljansko barje Edvard Bešlagič poudaril, da so o v borovniškem Forumu za kulturo dialoga, kot obliki civilne iniciative, ki je tedaj združevala vse zainteresirane občane Borovnice pred dobrimi 10 leti podprli ustanovitev novega zavoda.
Pričakovali so,da bo novi zavod »skupni dežnik«, ki bo povezoval in združeval vse ki živijo s parkom in v parku: kmete, lovce, kolesarje, ribiče, športnike, ponudnike turističnih storitev, okoljevarstvenike, podjetnike, društva, druge zavode, državne institucije in vso zainteresirano javnost.
Pričakovanja da bo novi zavod »prostor« za oblikovanje skupnih pravil obnašanja v parku, usklajevanja različnih legitimnih interesov ter dogovarjali o skupnih projektih pa se niso uresničila in po mnenju g. Bešlagiča je zavod postala predvsem birokratska izpostava Ministrstva za okolje in prostor, v kateri dominira interes za ohranjanje narave, kmetom pa se ne le premalo prisluhne, temveč so izpostavljeni šikaniranju inšpekcijskih služb, ki jih kaznujejo tudi takrat, kadar upravne enote ne morejo izdati ustreznih odločb. Potrebno si je prizadevati, da bi v tudi pri financiranju zavoda večjo vlogo imele občine, ker to hočeš nočeš pogojuje večji vpliv na odločanje. Zavod bi bilo potrebno na tej osnovi organizacijsko preoblikovati ter ga kadrovsko okrepiti tako, da bi bila znanja s področja kmetijstva, ekonomije in turizma enakopravno zastopana nasproti znanjem s področij varovanja okolja in narave.
Predstavnik občine v prejšnji sestavi sveta zavoda Tone Palčič je izpostavil, da je na območju KP LB 83% zemljišč v zasebni lasti, pri čemer so kmetje podvrženi arbitrarnim stališčem Zavoda RS za varstvo narave (ZVN), ki njihova prizadevanja po širitvi in povečanju proizvodnje, ki jim je vir dohodka, večinoma onemogoči zgolj na podlagi mnenja, da takšen ali drugačen ukrep po mnenju ZVN ne sodi na območje krajinskega parka. Ker tako kmetje na barju za nobenega izmed ukrepov, ki jih subvencionira ministrstvo za kmetijstvo, ne morejo dobiti pozitivnega mnenja ZVN, se lahko za subvencije obrišejo pod nosom. Kulturno krajino, kot jo poznamo danes so od časa Marije Terezije naprej ustvarili kmetje z izsuševanjem močvirja, sedaj pa se kmetom na barju zemlje ne splača obdelovati, saj intenzivna pridelava in povečanje pridelave poljščin in borovnic nista omogočena, če pa pridelavo opustijo in se travniki zaraščajo, pa so za to zopet krivi in kaznovani kmetje.
Direktor KP Ljubljansko barje Janez Kastelic je prepričljivo ovrgel splošno prepričanja, da je za omejeno kmetovanje in razvoj infrastrukture na barju kriv Krajinski park. Ta zgolj upravlja s prostorom, ki je zaradi svojih zaradi stoletnih praks ljudi specifičnih naravnih danosti ter vlog, ki se ne tičejo le varstva redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, temveč tudi varovanju voda, preprečevanju poplav in posedanja terena itd. podvržen številnim omejitvam. Pri tem večina naravovarstvenih omejitev neposredno izvira in članstva Slovenije v EU, saj so bili prevzem »ptičje« in »habitatne« direktive ter opredelitev področij Natura 2000 pogoj za vstop Slovenije v EU. Tudi če zavoda KP LB ne bi bilo, bi vse te omejitve, kot tudi omejitve, ki izhajajo iz varovanja podtalnice, varovanja pred poplavami itd., ostale. Svoje k omejitvam kmetovanja dodajajo še politika upravljanja s prostoživečimi kopenskimi živalmi (lovci), sladkovodnimi ribami (ribiči) in kulturno dediščino, tako da je upravljanje s tako kompleksnim prostorom zahtevno delo, pri katerem se ne da ustreči enim na račun drugih. Da zavod, ki ga sicer v veliki večni preko MOP financira država kot njegov glavi ustanovitelj, ni »naravovarstvena izpostava MOP«, pa dokazuje tudi njegova kadrovska sestava, v kateri je več agronomov in en sam biolog. Zavod tudi ni soglasodajalec v nobenem postopku, se pa trudi, da vzpostavlja komunikacijo in zaupanje ter preprečuje nesporazume med prizadetimi predlagatelji posegov v prostor in pristojnimi službami, katerim pa ne more soliti pameti kaj naj počno in kako naj odločijo. Tudi prizadetim poskušajo najprej pojasniti razloge, zakaj se nečesa ne sme, če pa to ne zaleže so seveda tudi sami dolžni obvestiti inšpekcijske službe. Največ težav je z nasipavanjem zemljišč ter neustreznim vzdrževanjem oz. širjenjem in poglabljanjem terciarnih jarkov, ki so namenjeni osuševanju kmetijskih površin in jih kmetje, včasih tudi zato, ker so jarki za odvodnjavanje slabo vzdrževani, spreminjajo v jarke za odvodnjavanje. S čimer pa na dolgi rok poslabšujejo stanje, ker pretirano osuševanje vodi v posedanje terena, to pa v večjo izpostavljenost poplavam. Tudi zavod opaža neskladja in nelogičnosti v zakonodaji in si pri oblikovanju predlogov za odpravo le teh ter uveljavitvi sprememb zakonodaje želi večje podpore občin, saj sam za to nima dovolj teže in kapacitet. Kmetom bi se položaj lahko precej izboljšal, če bi bilo mogoče sedanjo kmetijsko politiko spremeniti tako, da bi kmetom za kmetovanje v pogojih naravovarstvenih omejitvenih režimov omogočili, da si pridobijo več in ne le ene vrste subvencij ter si sami sestavijo najbolj ustrezen »paket« subvencij. Ker je zavodu jasno, da samo kmetje lahko ohranjajo kulturo krajino, ki so jo ustvarili, da pa po drugi strani sodobne kmetijske tehnologije in pritiski trga po intenziviranju proizvodnje mozaično kulturno krajino s prevlado ekstenzivnih in mokrotnih travnikov najbolj ogrožajo, sta prav kmetijstvo in sodelovanje s kmeti v fokusu delovanja zavoda. Pri upravljanju s krajinskim parkom pa veliko omejitev predstavlja dejstvo, da ni regionalne politike prostora, temveč je ta omejena na občine. Prav tako je velik problem tudi delovanje administracije, ki z nerazumljivim in prepočasnim odločanjem ljudi velikokrat sil k neupoštevanju zakonodaje.
Občinski svetnik Matjaž Ocepek je izpostavil, da tudi skromna udeležba na okrogli mizi kaže na to, da prebivalci občine barje dojemajo kot oddaljen prostor, kar je pogojeno z dejstvom, da vsa naselja in velika večina infrastrukture v občini leži na obrobju barja. Kot svoj prostor barje tako dojemajo le kmetje in vrtičkarji, kar prispeva k temu, da tudi občina kot institucija prevečkrat dojema barje kot izključno domeno kmetijcev, med katerimi prevladujejo pridelovalci borovnic, ti pa se v nekaterih primerih želijo razširiti svojo proizvodnjo do samih meja področij zaščitenih naravnih vrednot. Vse to to pa lahko ogrozi tudi potenciale za razvoj turizma, ki jih ima občina prav zaradi mozaičnosti krajine in odsotnosti večjih monokulturnih površin.
Po mnenju občinskega svetnika Matevža Šivica Ministrstvo za okolje in prostor s tem, da ima pravico veta, ki jo lahko pri glasovanju o sklepih zavoda uporabi v imenu varovanja zakonodaje, presega svoje pristojnosti, saj o zakonitosti ne more odločati samo ministrstvo, temveč je to stvar sodišča. Janez Kastelic je s tem v zvezi pojasnil, da je dolžnost MOP da prepreči nezakonite sklepe tam, kjer meni, da bi bila s sklepom zakonodaja očitno kršena, da pa to mnenje ni dokončno, saj ga je mogoče spodbiti po predpisanih upravnih in sodnih postopkih.
Borovniški župan Bojan Čebela je razpravo sklenil z ugotovitvijo, da se je pod novim vodstvom zavoda sodelovanje občine s KP LB bistveno izboljšalo ter okrepilo zaupanje, da lahko s skupnimi močmi ne le okrepimo prizadevanja po spremembi nelogične zakonodaje in neživljenjskih postopkov birokracije, temveč razvijemo tudi dejavnosti in projekte, ki bodo izboljšali možnost za trženje kmetijskih proizvodov ter izboljšali turistično infrastrukturo in ponudbo občine. Pri tem je opozoril, da je kmetijska proizvodnja na barju v občini Borovnica posebna prav zaradi proizvodnje borovnic na eni ter še vedno velikega deleža ekstenzivnih in mokrotnih travnikov, upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da nam barje na dva dela preseka reka Borovniščica. Na koncu je pozval, da se to dejstvo in pa izkušnje, ki jih ima zavod pri svetovanju kmetom glede izdelave poslovnih načrtov upoštevajo pri pripravi naslednje razprave, kar se prisotni podprli.
