Življenje v stanovanjskem bloku je od nekdaj precej drugačno kot v hiši. Stanovalci živijo drug ob drugem ali drug nad drugim. V vsakem primeru preblizu. In pri sosedih je tako kot pri družinskih članih – tombola. Nikoli ne veš kaj dobiš. Hrup pri sosedih pa je sploh problem in kategorija zase. Od nekdaj so bili glasni in manj glasni sosedje. V večstanovanjskih stavbah je treba vzeti v zakup, da bo hrup pogostejši in bolj intenziven, a to še ne pomeni, da je normalno, da so zaradi »ropotanja« sosedov večino časa, tudi ob urah počitka, izpostavljeni motečemu hrupu. V bloku sta dovolj en preglasen posameznik ali ena preglasna oz. prerazposajena družina in že gre k vragu mir in pokoj številnih sosedov.
In izgovorov, ki to ne bi smeli biti češ »saj otrokom ne moremo in ne smemo zatirati njihove radoživosti in od njih zahtevati da ne vreščijo, cepetajo, vriskajo in se derejo«, nikoli ne zmanjka.Ali ni prav naloga staršev oz. to zaradi, da otrokom na pravilen način dopovedo, da je potrebno upoštevati tudi druge in spoštovati nekatere osnovna pravila? To je osnova in srž vzgoje in zaradi tega so, poleg skrbi za otroke, starši sploh starši in ne le roditelji.
Kaj storiti, ko prijazno opominjanje ne zaleže ali zaleže le občasno? Klicati policijo? Ki lahko pride šele, ko se je hrup že polegel? Tolči po sosedovih vratih in zahtevati mir ter s tem kratiti mir še več sosedom? Poskušati vse skupaj preslišati in se delati, kot da ni nič ter pri tem tvegati, da bo razgrajanje pri sosedovih postalo nekaj normalnega in samoumevnega? Biti še bolj aroganten in nadut kot je tisti, ki moti tvoj mir? Groziti? Ustrahovati? Opravljati? Spletkariti?
Pa ne gre le za hrup. Pritožbe občanov in objave na spletnih omrežjih kažejo, da so smetenje in uničevanje zelenih površin, odlaganje kosovnih odpadkov v času, ko ni njihovega organiziranega pobiranja, ipd., v soseskah stanovanjskih blokov v občini vse bolj razširjene prakse.
Na drugi strani pa so še vedno tudi tisti, ki se trudijo, da so stopnišča in okolica stavb čista, da so zelenice urejene in na njih rastejo rože, trava pokošena in plevel izpuljen.
Zato apeliramo na vse, da tudi kar se življenja v stanovanjskih soseskah tiče, spoštujejo soljudi, skupne prostore in urejeno okolico. Razumljivo je, da vsi nimajo časa, energije in želje, da sami prispevajo k izboljševanju in polepšanju skupnega. Vsi pa imamo dolžnost, da skupno dobro vsaj ohranjamo. Prav tako kot moramo ohranjati strpne medčloveške odnose s tem, da k njim s spremembo svojih ravnanj prispevamo sami in ne s pričakovanji, da morajo drugi ob naših ravnanjih pač potrpeti. In tistim, ki vlagajo trud, čas in energijo v to, da je vsem skupaj lepše, s prijazno besedo in ustreznimi ravnanji pokažimo, da cenimo njihov trud.
Kultura je v osnovi prav to in če se imamo za narod, ki je nastal skozi kulturo, potem je prav, da se ob prihajajočem kulturnem prazniku, ne glede ali pripadamo slovenskemu narodu ali ne, zavemo, da kultura niso predvsem velike besede in umetniška dela, temveč mreža odnosov, k katero so vtkani empatija, spoštovanje, odgovornost in soodvisnost. Bolj kot z obiskom bolj ali manj mondenih in odmevnih umetniških predstav in kulturnih dogodkov ali z metri v usnje vezanih knjig na svojih policah, izkazujemo svojo kulturo v medčloveških odnosih, še zlasti v večstanovanjskih stavbah tudi v odnosih med sosedi in do sosedov.
fotografija: Aleš Šenk
