27. 4. praznujemo državni praznik – Dan upora proti okupatorju. Med leti 1944 in 1951 smo 27. april uradno praznovali kot Dan osvobodilne fronte, potem se ga ni praznovalo do leta 1968, ko je dobil svoje novo ime in spet postal državni praznik in dela prost dan. Pri temu je ostalo tudi po spremembi politične ureditve in osamosvojitvi Slovenije kot neodvisne države.
Danes ga sicer praznujemo predvsem v spomin na upor proti okupaciji Slovenije v času II. svetovne vojne, vendar nas lahko spomni tudi na to, da smo bili podvrženi poskusu okupacije tudi takrat, ko smo hoteli dokončno postati samostojna in mednarodno priznana nacija. Lahko se strinjamo vsaj glede tega, da brez prvega ne bi bilo drugega, ne glede na to ali drugo razumemo kot nadaljevanje prvega ali kot prelom z njim.
V politično in vojaško mednarodno vse bolj negotovem okolju se res ne kaže pričkati ali je bolj res eno ali drugo, temveč je potrebno aktivno kot država in kot državljani predvsem podpreti vsa prizadevanja proti okupaciji tujih ozemelj. Tako oboroženi odpor kot diplomatska prizadevanja, da se vojne vsaj končajo, če že ni mogoče vzpostaviti pravičnega miru. Dokler kdorkoli okupira ozemlja, ki mu po mednarodnem pravu ne pripadajo, pravičnega miru ni mogoče doseči ne s sklicevanjem na »denacifikacijo« in obrambo pred po lastnem prepričanju ogrožajočim vojaškim zavezništvom, ne s sklicevanjem na boj proti terorizmu, v katerem so civilne žrtve le z računalniški algoritmi v naprej vkalkulirana kolateralna škoda.
V času hitrega razvoja t. i. »umetne inteligence« dobiva tudi dan upora proti okupatorju dimenzije, ki si jih v času odpora proti okupatorjem v II. svetovni vojni ni bilo mogoče niti predstavljati. Upreti se bo potrebno tudi temu, da vojne operacije s ciljem okupacije tujih ozemelj vse bolj vodijo računalniški algoritmi.
