Cerkev sv. Nikolaja (sv. Miklavža) na Pakem je podružnica borovniške župnije. Stoji na gričku južnega roba vasi in je obdana z zidom. Omenjena je v protokolu iz leta 1526 in v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689), ob njej pa je potekala vzhodna meja bistriške posesti.
Pred ladjo je zvonik s šilastim vhodom. Natančnih podatkov o nastanku prvotne cerkve ni, sedanja, baročno predelana, pa je najbrž iz leta 1717. Ta letnica je napisana na vhodu v zakristijo, v ladjo pa vodi portal z letnico 1846. Glavni oltar sv. Nikolaja je iz neorenesanse, posvečen je bil septembra 1906. Tako kot del glavnega oltarja sta tudi stranska izdelana iz lesa, posvečena sta sv. Jerneju in Mariji Brezmadežni. V cerkvi je nekaj zanimivejših baročnih del, pozornost velja tudi prižnici, na kateri je kip Mojzesa. Na desnem stranskem oltarju sv. Jerneja trenutno stoji še lesen kip sv. Nikolaja, prinesen iz kapelice, ki je stala ob izviru blizu cerkve. V zvoniku sta danes dva železna zvona z letnicama 1922, tretji, ki je počil, pa se je izgubil. Na njem je bil odlitek reliefa Jezusovega rojstva in napis + Michael Remer em fecit 1639 (Izdelal me je Michael Remer.). Do danes so cerkev večkrat obnovili, leta 1989 pa so župljani v jabolko na zvoniku vstavili listino s pomembnimi podatki o zgodovini stavbe.
Sv. Nikolaju oz. Miklavžu je posvečenih največ slovenskih cerkva, njegovo ime nosi tudi ljubljanska stolnica. Po njem so poimenovali predvsem cerkve ob vodah. Sv. Nikolaj oz. Miklavž med drugim velja za zavetnika mornarjev, ribičev in trgovcev. Ustno izročilo pravi, da je jezero nekoč segalo vse do Pakega, s čolni pa so krajani spravljali butare (faške) do Ljubljane in si s tem služili kruh. To priča tudi bandero, ki na eni strani prikazuje sv. Miklavža nad krajino in jezerom, na njem pa so domačini v čolnih. Na drugi strani sta na oblakih upodobljena sv. Urh in sv. Lovrenc.
Nad cerkvijo je Paški most, vpisana pa je v Register nepremične kulturne dediščine.
(Simona Stražišar)
