Borovniški Pekel, ki je od ljubljanskih mestnih ulic oddaljen manj kot uro vožnje z avtom, navdušuje obiskovalce v vseh letnih časih. Temačna, vlažna in hladna soteska z bučnim grmenjem slikovitih slapov sprva res vzbuja peklenski občutek, a pozoren obiskovalec bo prav hitro spoznal, da je pravzaprav prišel v čaroben kraj. Mnogi se radi vračajo tudi zaradi gostišča, ki med drugim slovi po odlični pripravi postrvi.
Soteska, v katero sončni žarki le redko najdejo pot, je nastala kot posledica ugrezanja Ljubljanskega barja. V strmo dolomitsko deber je strugo vrezala deroča Otavščica, ki izvira na Bloško-Rakitniški planoti in v divjih slapovih pada čez previsne stene in skale. V ravnini blizu Dražice se združi s Prušnico in kot Borovniščica teče proti Ljubljanskemu barju, kjer se prelije v Ljubljanico.
Brzice in slapove je v Peklu nemogoče prešteti. Označenih je pet večjih, kar štirje pa so višji od 15 metrov, najvišji celo blizu 22. Mimo njih vodi zavarovana in označena pot, sprva speljana po brveh in primerna za vse pohodnike, od tretjega slapa naprej pa nam pri vzpenjanju pomagajo jeklenice, lestve, stopnice in klini. Med hojo navkreber je zanimivo opazovati drsenje, pramena in razbitje posameznih slapov ob skalah, vrtinčenje vode v tolmunih in meglice, pohodniki pa bodo slišali tudi različne zvoke, ki jih še zlasti ob obilnem deževju in trku na trd dolomit ustvarja razpenjena Otavščica. Skoraj vsi slapovi – tudi tisti manjši, neoznačeni – imajo vrsto posebnosti, ki se razkrivajo le pozornim očem, pri tem pa nam lahko pomagajo številni opisi soteske v turističnih vodnikih. Le redkokateri je še brez našega Pekla. Med drugim opazimo ali pa preberemo, da se en slap skriva za mogočno steno, za drugega je značilen lehnjak, spet tretji je dobil ime po silhueti gamsa, ki se je zarisala na skali ob njem, najlepši ima zanimiva korita z drasljami…
V nasprotju z glasno in razigrano vodo strme dolomitske stene in previsi molčijo, a kljub temu pazljivim očem marsikaj razkrivajo. Na pečinah Pekla, večkrat poimenovanega kar učilnica geologije, lepo vidimo prelomne ploskve, menjavanje svetlih in temnih pasov v skladih, opazimo pa tudi zanimive kamnite skulpture in okamnine. Posebna pozornost velja naravnemu oknu in skalni konici, poimenovani Hudičev zob, ki nas ob vzponu nanj nagradi z lepim razgledom na Ljubljansko barje.
Soteska je znana po temperaturnih ekstremih, zaradi katerih nas bodo na tem majhnem območju razveselile tako alpske kot dinarske rastline. Ljubitelji rož bodo še posebej navdušeni zgodaj spomladi in poleti, ko poleg zelišč in drugega cvetja lahko občudujejo mesojedo mastnico, avrikelj, dvocvetno vijolico, rumeno milje, dlakavi sleč, tevje, torilnico. Posebnost je endemični kranjski jeglič, ki je zaščiten. Zanimiv je tudi kranjski volčič, sorodnik tobaka in krompirja. Višje v skalovju lahko srečamo gamse, v Peklu pa gnezdi še vodni kos, ki spada med ogrožene vrste in je zaščiten.
Divje bučanje vode, še posebej glasno ob deževju, pozimi zamenja spokojna tišina, ki jo prekinjajo strašljivi zvoki lomljenja ledu. Takrat se v bel oklep obdanih previsnih sten z zamrznjenimi večmetrskimi slapovi najbolj razveselijo predvsem ledni plezalci.
Poti v Peklu so najprej naredili oglarji, ko so sekali les in ga spuščali navzdol po strugi. Kot turistična znamenitost pa so slapovi – nekoč poimenovani šumi – zanimanje vzbudili pred več kot stoletjem. Prvič so o soteski pisali v Planinskem vestniku leta 1897, poti za pohodnike pa so mimo slapov speljali leta 1928.
Izhodišče soteske je na 335 m nadmorske višine, ob vstopu vanjo pa nas – kot se v peklu seveda spodobi – pozdravi hudič. Blizu njega še danes stoji mlin z vrtečim se kolesom, ki so ga člani Turističnega društva pred skoraj dvema desetletjema obnovili. Na začetku druge svetovne vojne je nekaj metrov višje kratek čas stal tudi papirni mlin. Po stezah Pekla danes deloma teče evropska pešpot E 7. Nad zadnjim, najvišjim slapom, je vodovodno zajetje, steza pa nas mimo Pristave vodi še na več kot 700 m visoko planoto Menišija. Tu se razprostirajo gozdovi, travniki in pašniki, poti čeznje pa imajo radi predvsem kolesarji. Prek planote pridemo do Cerknice ali Vrhnike.
Nekaj kilometrov od priljubljenega in predvsem v vročih poletnih dneh zelo obiskanega Pekla je Brezovica. Nad njo se skriva še en slap, ki se gromko oglasi ob povodnjih in ga slišijo v bližnjih vaseh. Takrat ni samo bučen, ampak ustvari tudi precejšnjo vodno moč. Pred davnimi leti je potok Šumik, poimenovan tudi Šumnik ali Šemnik, gnal mline, žago in celo električno centralo. Po drugi svetovni vojni so tovrstno dejavnost opustili in danes pozabljen in neobiskan šestmetrski slap z zanimivim padanjem vodnatega pramena prek ogromne skale razveseli predvsem pohodnike, ki povsem po naključju zaidejo v grapo.
(Simona Stražišar)
