Cerkev sv. Marjete prvič omenja listina 11. aprila 1351. Kot podružnico cerkniške župnije jo navajajo tudi leta 1476, nato še v protokolu iz 1526. Najprej je kot podložnica bistriškega samostana pripadala cerkniški fari in preserskemu vikariatu, januarja 1758 postala vikariat, samostojna župnija pa 1. novembra 1862.
Letnica izgradnje prvotne cerkve ni znana, viri pa pravijo, da je njen nastanek tesno povezan z gradnjo bistiškega samostana. Domneva se, da naj bi se zgradila okoli leta 1300. V bližini današnje cerkve naj bi namreč kartuzijanski menihi imeli hišo s kapelo in od tu nadzorovali gradnjo v Bistri. Prva borovniška cerkev naj bi stala na današnjem župnijskem vrtu.
Borovniško cerkev so leta 1828 zaradi dotrajanosti zaprli in leto kasneje po vzoru ježiške zgradili novo. Do danes je bila cerkev večkrat obnovljena, leta 1935 v neoklasicističnem slogu.
Cerkev stoji v starem delu kraja in je vpisana v Register nepremične kulturne dediščine. Ima klasicistično oblikovano fasado, zvonik je baročen. Nad glavnim vhodom je basrelief sv. Marjete, na straneh sta letnici 1829 (prezidava cerkve) in 1903 (portal). Nad portalom je rozeta, glavna in stranska vrata pa krasita tudi napisa.
Freske in slike v cerkvi so delo Štefana Šubica in Vrhničana Simona Ogrina. Prezbiterij je poslikan s petimi ovali, krasijo ga baročni okviri in štukaturna ornamentika. Simon Ogrin je leta 1891 v sredinskem ovalu kupole naslikal sv. Marjeto, ki kleči na oblakih pred sv. Trojico. Obdajajo jo angeli, na straneh pa so v štirih medaljonih sv. Štefan, sv. Miklavž, sv. Janez Krstnik in sv. Jožef. Trije naslikani svetniki so danes tudi zavetniki cerkva v okolici Borovnice (na Pokojišču in Pakem ter v Zabočevem). Ornamentno poslikan je tudi svod cerkvene ladje v notranjosti.
Glavni oltar, narejen iz svetlega marmorja, je izdelala Tomanova delavnica. Ob tabernaklju sta kipa angelov, na straneh pa sv. Petra in Pavla. Steno nad oltarjem krasi slika sv. Marjete, izdelana leta 1891 v tehniki olje na platnu. Tudi stranska oltarja, na katerem sta kipa device Marije in sv. Jožefa, sta iz svetlega marmorja, v prizidani kapeli pa iz raznobarvnega. Na banderu župnije sv. Marjete je svetnica z oljčno vejico in križem v rokah ter zmajem ob nogah, v ozadju je pokrajina.
Sv. Marjeta je ena izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski in zavetnica kmetov. Po njej se imenujejo številne slovenske cerkve, zlasti v ljubljanski nadškofiji, upodabljajo jo s premaganim zmajem ob nogah. Takšna je tudi v kapelici iz druge polovice 18. stoletja, ki stoji blizu župnišča in cerkve. Kip svetnice z zmajem stoji na podstavku z napisom S. Bruno opn 1756. Sveti Bruno je zavetnik proti kugi in ustanovitelj najstrožjega – kartuzijanskega – reda, napis pa v prevodu pomeni, naj sv. Bruno moli za nas.
Župnija ima danes dve podružnici in eno kapelo. V Zabočevem stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, znana po freski sv. Krištofa, na Pakem pa je cerkev sv. Nikolaja oz. Miklavža. Kapelo Device Marije pomočnice na Dražici so zgradili leta 1912.
V Borovnici se hrani kelih iz obdobja gotike s posvetilom, vgraviranim na podstavku in napisanim v latinščini: »Leta 1593 me je dal narediti Primož Jobst, prior v Ravnic.« Dragoceni so tudi urbarji iz cerkve v Zabočevem (1717, 1758), s Pokojišča (1717), Borovnice (1758), relikvarij iz 18. stoletja in oljna slika sv. Jerneja, ki je nastala okoli leta 1700.
Blizu cerkve stojita danes dva spomenika. Prvi, tik ob župnišču, je posvečen zamolčanim žrtvam iz druge svetovne vojne in je delo arhitekta Franceta Kvaternika. Postavljen je bil leta 1994. Kamnit spomenik tik ob Paplerjevi ulici pa je leta 1926 naredil g. Grebenc v spomin padlim domačinom iz prve svetovne vojne.
(Simona Stražišar)
