Čuvajnice spadajo med tipične in najbolj razširjene železniške stavbe svojega časa. V njih so živeli in delali čuvaji, njihova osnovna naloga pa je bila omogočanje varnega prometa. V času brez telefonov, telegrafov in tehnično še nerazvite signalizacije se je lahko razmeroma varen promet opravljal le z njihovo pomočjo, saj so skrbeli za stalen nadzor proge v obe smeri in ravnanje s signali, dvigovanje in spuščanje zapornic na potnih prehodih, opazovanje mimovozečih vlakov ter vseh železniških naprav in ustrezno ukrepanje v primeru nepravilnosti. Čuvaji so prenašali tudi sporočila in tako dokaj uspešno nadomeščali kasnejši telegraf. Zaradi uspešnega izvajanja so morale biti čuvajnice postavljene zelo na gosto, tudi na manj kot 500 metrov, saj je bil pogoj, da se je od ene do druge videlo. Med seboj so se razlikovale po velikosti in obliki. Velikost je verjetno določala vrsta in količina dela za določeno službeno mesto, arhitektura pa je bila prilagojena lokalnim zahtevam.
Na področju Borovnice so znani trije tipi čuvajnic različnih velikosti. Najmanjša z enim, srednja s tremi prehodnimi in velika s štirimi prostori. V našem kraju se je velika čuvajnica dolgo ohranila, po menjavi lastnika pa je podobo precej spremenila. Značilnost vseh je opazovalnica, nekakšen majhen, proti progi obrnjen prostor s tremi okni, ki je čuvaju omogočal opazovanje na vse strani. Na samem začetku so bile čuvajnice večinoma stanovanje za čuvaja in njegovo družino ter hkrati službeno mesto. Kasneje so z razvojem signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav izgubile svojo funkcijo. Uporabljale so se le še kot stanovanja. Kjer je bilo službeno mesto še potrebno, so poleg čuvajnice postavili leseno službeno uto. Čuvajnice so gradili v standardni obliki in tehniki vse od Dunaja do Trsta. V tej smeri je potekalo tudi njihovo številčenje.
Čuvajnico št. 666 so dogradili leta 1857, od takrat so jo tudi uporabljali. Stoji na stari progi in je bila zadnja pred viaduktom. Predstavlja standardni tip najmanjše čuvajnice, prislonjene na pobočje hriba. Njena posebnost je, da stoji na zgornji strani proge in je zrcalna podoba čuvajnic istega tipa. Zgradili so jo po prvi znani varianti, in sicer iz opeke in kamenja. Oba prostora sta obokana. Streho so tekom časa spreminjali, vendar je po obnovi v 2006 in 2007 ponovno vzpostavljena prvotna oblika. Leta 1901 so to čuvajnico zaradi neudobnosti in majhnosti opustili in v neposredni bližini zgradili novo, ki je bila občutno večja in udobnejša. Dobila je številko 666, stara pa 666a. Od takrat naprej je mala čuvajnica igrala vlogo pomožnega objekta. Po razpadu avstroogrske monarhije je dobila drugo številko – 411. Večino čuvajnic so na južni železnici po drugi svetovni opustili ali pa so jih temeljito predelali in povečali. Večji del opuščenih čuvajnic se je že zdavnaj podrl, tako da jih skorajda ni več najti. Tako je čuvajnica št. 666 ena redkih, če ne sploh edina taka čuvajnica pri nas, ki se je ohranila skoraj nespremenjena v vsej svoji arhitektonski pojavnosti do danes.
Jeseni leta 2006 Zgodovinsko društvo Borovnica začelo obnavljati objekt. Restavratorski načrt je pripravil g. Tadej Brate z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Ljubljana. Obnovljeno čuvajnico smo odprli ob 150-letnici južne železnice julija 2007. Tako kot trasa stare proge Preserje – Borovnica je tudi čuvajnica št. 666 vpisana v Register nepremične kulturne dediščine.
Peter Bezek
